V začetku decembra sem od mojega prijatelja slišal, da najbolje definira slovensko mentaliteto zgornji stavek - v originalu: »Grunt v tegelcu«. Za to izjavo sem mu neizmerno hvaležen. Pol decembra sem premišljeval o vsebini tega stavka in nisem in nisem se mogel načuditi, koliko resnice skriva v sebi. Zaobjame vso našo majhnost (a ne tisto ozemeljsko, temveč tisto v glavah) in hkrati tudi naše lažno prepričanje, o naši veličini. 

Leta nazaj je ustanovitelj Microsofta, Bill Gates, dejal, da formula uspeha korporacije leži v stavku : »Misli lokalno, deluj globalno.« In zato je uspel. Dejansko je mislil lokalno, deloval globalno in osvojil svet. Kaj pa mi?

V Sloveniji resnično nikoli ni zaživelo geslo misli lokalno, deluj globalno. Pri nas je ta stvar, tako kot še mnoge druge stvari, povsem  drugačna. Smo pač posebneži na večini področjih, ker smo majhni, ker se ne spodobi, ker se ne da … Naj mi ne zamerijo svetle izjeme med večino, vemo, da so, a so na žalost kot nekakšni samorastniki, ki živijo neko vzporedno življenje in ti niso v dnevnih novicah. Če pa gledamo s perspektive posameznika, bi vsi radi imeli delovno mesto pred domačim pragom, kjer bodo, normalno, zaposleni le naši vaščani, oni drugi, iz druge vasi, naj si pa omislijo svoje podjetje. Potem bomo seveda proizvajali izdelke, ki jih znamo proizvajati le mi in jih nato prodajali po vsem svetu. Da ne bo pomote, mi jih bomo prodajali, ne pa tisti ljudje iz drugih vasi po svetu, ker znamo le mi prodajati naše proizvode. 

Da, da, na žalost mi delamo ravno obratno kot omenjeni Gates. Mi »mislimo globalno in delujemo lokalno«. Vedno sanjarimo o tem, kako bomo prodrli na tuje trge (na tuje njive in vrtičke), a ukvarjamo se izljučno s svojim lastnim, vrtičkom seveda. To našo ubogo slovensko deželico, smo tako gospodarsko, politično kot kulturno razbili na prave majhne vrtičke, na vsakem od njih pa stoji kup gnoja. A gnoj ni namenjen gnojenju pridelkov, temveč šopirjenju posameznih vaških posebnežev. Pa je čisto vseeno ali so njihovi interesi politični ali pa gospodarski. Pomembno je, da je vsak petelin na svojem kup(čk)u gnoja glavni in da ima v svojem vrtičku vedno prav. A petelin v bistvu ploh ni gospodar ... in če gospodar ne razume kam z gnojem, potem… 
Potem se pa zgodi, da se oglasi še sosedov petelin, ki je na svojem kup(čk)u gnoja seveda glavni in vname se strahoviti vik in krik, kdo bo preglasil koga. Vsi ostali petelinčki in petelini so seveda veseli, ker se kregajo sosedje, ne pa oni sami. Prej ali slej so še sami potegnjeni v ta prepir. Za peteline je to logično dogodek dneva, za celotno vas pa le majhen in neopazen pripetljaj. Tako se pač odvija ta naša petelinja vsakdanjost. Nekaj za naš kup gnoja velikih politikov in gospodarstvenikov se sestane, ugotovijo da bo leto 2010 sicer težko, a boljše, in naši mediji iz tega naredijo veledogodek. A že v sosednji ulici nihče ne ve, da so se tam, na nekem vrtičku sestali razni petelini in sklenili, da bo cela vas drugo leto živela bolje.

Načeloma drži, ta vas bo v letu 2010 živela bolje, a le pod pogojem, da bomo te kupe gnoja, na katerem se šopirijo ti naši petelinčki, porabili za gnojenje pridelka, ne pa le za razkazovanje veličine posameznih petelinov. Gnojila je dovolj, kamorkoli pogledamo ga vidimo, le njegova (u)porabna vrednost je vprašljiva. Kaj je torej problem? Če petelin ni dober gospodar, mora stopiti dol s kupa in to mesto prepustiti nekomu, ki bo znal z gnojem priti do pridelka ... A v naši vasici Šentflorjanski ga še ni bilo takega petelina . Nekaj je v tej deželi Kranjski, da ti petelinčki in petelini niso pripravljeni sestopiti z gnoja, da bi lahko le ta bil uporabljen svojemu namenu primerno. Kdaj  bomo videli sestop ostalih pomembnih petelinčkov, posledično ni odvisno od njih samih, temveč od velikosti kupa, na katerem prepevajo in s tem dražijo ostale, prav tako ali pa še bolj pomembne, petelinčke. Glavni petelini v tej vasi  pa v glavnem in vedno razmišljajo  le o tem, kako bi bilo lepo, če bi oni imeli ves gnoj v vasi, saj bi s tem res lahko naredili velik kup, na katerem bi prav oni najlepše prepevali svojim kuram (in ostalim petelinčkom).
In tako je tudi s cvetličnim lončkom. V njem je običajno prostora le za eno rastlino in ta je nadvse zadovoljna z velikostjo svojega  posestva. To ni kup gnoja, a lonček je lonček, in rastlina večje posesti niti ne potrebuje, ker v njem lahko zadovolji vse svoje potrebe. Je pač pohlevna in nezahtevna rastlinica, ki je zadovoljna že s tem, da jo petelinčki premočno ne okluvajo. Važno je le, da jo gospodar zaliva, da ji od časa do časa nameni lepo besedo in celo malo sonca, kot priboljšek seveda. Poleg tega je rastlina izjemno zadovoljna, ker ji enkrat na leto, tisti skriti gospodar, ki vedno odloča o usodi petelinov, nameni malo gnojila. In to z njihovega kupa. Petelini pa v zrak.

A naša rožica vseeno potrebuje družbo, sama, ne glede na vse, raste v cvetličnem lončku slabše, kot bi v kakšni gredici ali na vrtu. Tudi občutljiva je bolj, saj če jo napade škodljivec, nima kam pobegniti. A kaj, ko bi to podrlo krhko ravnovesje na vrtičku. Rastlina v cvetličnem lončku je zadovoljna, da vsak petelinček ne more do nje, petelinček pa si vedno želi biti najlepši na njegovem posestvu, pardon vrtičku, in konkurence raznih rastlinic, vsaj kar si pozornosti pri gospodarju tiče, niti noče in si je ne želi. In to ne glede na to, da  je to le majhen vrtiček, ki za celo vas v bistvu nič ne pomeni. Prav zaradi tega tisti skriti gospodar, ki vedno deluje iz ozadja vztraja v vzdrževanju tega krhkega ravnotežja toliko časa, dokler mu posamezne rastlinice v lončkih  ne pričnejo veneti. Ena za drugo. Ker nimajo zadosti gnojila, ker nimajo pravih pogojev za rast. Gospodar je sprva začuden, kako je možno, da tako pohlevne in nezahtevne rastlinice niso bile zadovoljne s svojim življenjskim prostorom, a nazadnje se odloči in ne glede na hrup petelina presadi rastline v pognojeno gredo. Pognojeno z njegovega kupa gnoja, čeprav je petelin mislil, da je on njegov lastnik. 

Veste, kaj je pri celotni zgodbi najbolj zanimivo? Najbolj zanimivo je to, da posamezni petelini sicer delajo veliko hrupa, ko branijo svoj teritorij, a naredijo prav ničesar, da bi ga obranili. Nobenih resnih dogovorov z ostalimi petelini onkraj vrtička in iz ulice ni. Pa saj jih tudi ne more biti. Petelin je petelin, ki ima svoj ego in svoj blišč in nikoli se ne razburi bolj, kot takrat, ko mu nekdo pred kljun postavi ogledalo. On sicer misli, da je srečal drugega velikega petelina in se začne dreti na vse pretege.  A on se v bistvu ustraši le svoje lastne podobe v njem. 

In medtem ko gospodar presaja rožice in podi peteline po dvorišču, še vedno nihče zares ne ve kam z gnojem. Mogoče pa to vedo le posamezne rastlinice, ki se zavedajo, da je potrebno grunte  v  teglcih  presaditi  na dvorišča, če hočemo, da bodo rastline in ostale rožice bolje zaživele.

Naj razume tisti, ki mu je to dano.