STRES NA DELOVNEM MESTU

Duh današnjega časa zahteva  visoko kakovost dela in posledično so pričakovanja do managerjev, vodij in nasploh do zaposlenih velika. Ta pričakovanja povzročajo konstantni in dolgoročni stres nižje intenzivnosti, ki se ga po večini niti ne zavedamo.  Zato bom pisala o temah, ki so vse prisotne, za katere večina misli, da so brez veze, postranske in v katere se investira po večini nazadnje in šele zato, ker jih predpiše zakonodaja o ohranjanju zdravja na delovnem mestu. 

V zadnjih letih sem veliko predavala o stresu in stresu sorodnih stanjih ter o mobingu.

Na predavanjih so udeleženci  jasno izrazili, da zaradi nenehnega stresa po končanem delovnem dnevu ne prekinjajo misli na službo in na probleme na delovnem mestu. Občutenja s katerimi se soočajo so nemir in napetost, kakor tudi odsotnost notranjega miru, velikokrat tudi čez vikend. Da nekaj ni povsem dobro, se kaže z odsotnostjo z dela zaradi bolniškega staleža ali pa fluktuacijo.

Notranja gotovost/suverenost in avtonomija so zdravilni faktorji in dajejo možnost, da osebe v sebi najdejo notranji mir in sproščenost. Razbremenitev škodljivih prepričanj in jačanje virov moči  so dobri dejavniki za angažirano delo in lažje prenašanje stresnih situacij. Posledično ti faktorji vplivajo na dobro zdravje, kvaliteto življenja in dobre medsebojne odnose ter na svežino, na katero smo že skoraj pozabili.

Sprožilci stresa

Največkrat se na delovnem mestu in posledično tudi v privatnem življenju srečujemo z dvema najpogostejšima sprožilcema stresa. Prevelik obseg dela v sodelovanju s časovno stisko in medosebnimi odnosi.

Ko se zapletemo v prevelik obseg dela, zaradi stiske začnemo delati hitreje in istočasno tudi več stvari hkrati. Zapletemo se v večopravilnost (istočasno delati več aktivnosti hkrati) na katero je večina ljudi zelo ponosna. Žal pa so zadnje študije pokazale, da večopravilnosti ni,  je samo hitro preklapljanje med eno in drugo aktivnostjo.  Večopravilnost slabo vpliva na zbranost, manjšana je učinkovitost in povzroča težave s spominom. Posledično se veča možnost za delanje napak. Gre za naravni proces možganov, ko nadrejene strukture v možganih opravljajo nadrejene funkcije, tako delamo preklope iz ene aktivnosti v drugo in če je teh opravil preveč, možgani upočasnijo tempo ali pa dajo prednost preživetveno bolj pomembni aktivnosti. Vse to pa sproža stresni odziv telesa.

Drugi sprožilec stresa so medosebni odnosi. Dobri in kvalitetni medosebni odnosi niso odnosi, kjer ni nobenega konflikta ali nobenih problemov. Ravno nasprotno, to so odnosi kjer se konflikti in problemi vidijo in  rešujejo. Dober odnos  nastaja med dvema ali več osebami z zrelo osebnostjo, kar pomeni, da ima  vsaka od oseb ekscentrično kapaciteto ( pogled na celo situacijo od zunaj), kapaciteto za empatijo ( zmožnost vživeti se v čustva drugega, ), samorefleksijo (vpogled in razumevanje v svoje doživljanje). Na kratko – kar komplicirano, ker smo zelo kompleksna  bitja.

Stres nekoč in danes

Dejstvo je, da je človek kot vrsta  dobro opremljena za poravnavanje s stresom. Evolucijsko brez te poravnave oziroma pomirjanja ne bi preživeli do sedaj. Razlika med nekoč in sedaj je, da je bil v pradavnini stres močne intenzivnosti in kratkega trajanja. Sedaj pa je nižje intenzivnosti in dlje trajajoč. Naš organizem pa razliko med tema dvema ne prepozna. Tako je naše funkcioniranje telesa v prispodobi na nek način podoben funkcioniranju žabe. Če dajo žabo v hladno vodo in jo kuhajo, se žaba prilagaja višanju temperature vode (se habituira). In ko je prevroče, ko je že skoraj skuhana, šele opazi, kar je seveda že prepozno, da ne zmore več reagirati.  Velikokrat je pri nas ljudeh podobno. Da smo že zelo pod stresom opazimo šele, ko se nam upre telo, ko nastane bolezen ali ko se odnosi že zelo skrhajo. Tako še vedno reagiramo podobno kot jamski človek, hočemo ali nočemo to uvideti in sprejeti.

Zato se moramo priučiti različnih načinov poravnavanja s stresom, zavedanja telesnega odziva, svojih misli, pozornost moramo usmeriti tudi na naša čustva, kajti le ta nam govorijo o tem, kar je res pomembno za nas in o nas. So kot en kompas, ki nam govori kdo smo, kje smo in kam bomo prišli oziroma kam želimo iti.

*Tanja Breznik je diplomirana delovna terapevtka in diplomantka psihoterapevtskih znanosti, psihoterapevtka pod supervizijo. Je predsednica nadzornega sveta Slovenske krovne zveze za psihoterapijo in ima večletno privatno psihoterapevtsko prakso, kjer dela s posamezniki, pari in skupinami, ter predava v podjetjih in organizacijah.